Zagovorniki »zelene telovadbe« so prepričani, da zdravilno moč narave občutimo že, če gremo na prosto in v naravi kaj počnemo. Karkoli: od vrtnarjenja do ribarjenja ali planinarjenja, od ohranjanja okolja ali vožnje s čolnom po kanalu. Koristnost telesne kondicije je očitna posledica številnih od teh dejavnosti, ni pa edina, kakor kaže raziskava o zeleni telovadbi na univerzi Essex: »Imamo dokaze, da nam narava pomaga, da si opomoremo od stresov in težav, še preden nas udarijo. Povečuje našo ‘imunost’ nanje, ker nas varuje pred prihodnjimi stresi in nam pomaga, da se laže zberemo in jasneje razmišljamo.« Ta študija je zajela deset različnih dejavnosti v zeleni naravi. Potrdila je, da »zelena telovadba« povečuje samospoštovanje in zmanjšuje depresijo. Pa še drugi razlogi so za to, da namesto v lokalno telovadnico krenemo v park. S treningom na prostem pokurimo 30 odstotkov več kalorij, kakor če isto počnemo v zaprtem prostoru, kajti na neravnem terenu in v razmerah, ko se nenehno spreminjata temperatura in veter, mišice bolj delajo. Tekači po parku so deležni vitamina D od sončnih žarkov, ki ga rekreativci v telovadnici niso.
Čedalje več ekoterapevtov si prizadeva prenesti teorije ekopsihologije v vsakdanje življenje. Tako ustvarjajo novo obliko varovanja okolja. »V preteklosti je varovanje okolja pomenilo zasramovanje tistih, ki ne reciklirajo. Tak pristop ni bil neučinkovit,« pravi Graham Game, ki vodi najstarejšo britansko ekoterapevtsko delavnico. »Ekoterapija poskuša vzbuditi pozitivno motivacijo, ki jo žene ljubezen do narave. To motivacijo lahko spodbudimo tako, da pokažemo, kaj vse lahko narava naredi za nas.« Game uporablja dejavnosti na prostem, ki vključujejo ekologijo, duhovnost in psihologijo. Z njimi pomaga, da se ljudje spet povežejo z okoljem. Drugi vključujejo terapijo z živalmi in vrtnarjenjem, tretji bolj izoterična zdravljenja, kakršna sta terapija s sanjami in duhovno zdravljenje. Četudi sta sprehod v park in analiziranje naših kolektivnih sanj navidez z
elo različni dejavnosti, so ekopsihologi prepričani, da oboje spodbuja usmiljenje do narave, ki ga sodobno življenje preprečuje. Kajti ljudje se bodo zmeraj zavzemali za tisto, kar ljubijo.
V velemestih je tako rekoč obvezno hrepeneti po preprostejšem življenju na podeželju. Ko postane vsakdanjik preveč stresen, gremo za urico na sprehod v park ali delat na vrt. Znanost že dolgo priznava nagonsko privlačnost narave. Zdaj pa nastaja nova veja psihologije, ki trdi, da je prav stik z naravo bistven za zdravje in dobro počutje – nas in našega planeta.